Pričevanje Marka Benedika

Dvanajstletnik Bogoslovec Dvanajstletnik

Kot dvanajstletni fantič sem prvič smel iti sam v Ljubljano na zobno polikliniko. Nekega februarskega dopoldneva sem na kliniki zelo hitro opravil in pot me je zanesla do stolnice. Stal sem čisto zadaj ob kropilnem kamnu. Kar naenkrat sem začutil tik ob sebi veliko postavo. Pogledal sem in ob meni je bil mož velike postave, ves obvezan okoli vratu in glave. Spomnil sem se, da so starejši doma govorili, da so škofa zažgali. Okorajžil sem se in vprašal gospoda: "Ste vi škof?" "Ja sem" in me je potreplaj po glavi ter dejal "Fantiček, moliva!" Še zdaj ga vidim pred seboj.

Med počitnicami leta 1962, po proslavi 500 letnice ljubljanske nadškofije,so mariborski bogoslovci vabili na proslavo stoletnice smrti blaženega škofa Antona Martina Slomška. Vabilu sva se odzvala tudi Janez Ambrožič in jaz. V Maribor sva štopala. Do Domžal sva že prišla. V Domžalah pa dolgo ni bilo za naju nobenega usmiljenja, vozniki so veselo pobirali dekleta. Nenadoma pa ustavi pred nama škofijski mercedes. Prelat g. Franci Vrhunc, tedanji tajnik naju je videl in ustavil. Po predstavitvi naju je nadškof Anton Vovk povprašal, kam sva namenjena. Vesel je bil, da imamo isto pot. Med vožnjo me je nenadoma vprašal: " Ali se pišeš Benedik ali Bergant? Neko noč, ko nisem mogel spati, sem vse mogoče premišljeval, tudi to kako se ti pišeš: Benedik ali Bergant." Kako sem bil presenečen in hkrati vesel, ker sem znova dobil potrditev, kako nas je vse bogoslovce poznal in kako rad nas je imel. Še več takih in podobnih izkušenj sem imel z Božjim služabnikom nadškofom Antonom Vovkom. Zato mi je še prav posebej blizu.