Postopek
UVODNA MISEL
Spomin in podoba škofa Vovka (1900 1963), pastirja ljubljanske škofije v času po drugi svetovni vojni, nista nikoli izginila iz spomina slovenskega naroda, čeprav je bil javni spomin po njegovi smrti zaradi političnih in družbenih dogajanj prikrit in utesnjen le na cerkveni prostor. Vsi verni, ki so ga poznali, se spominjajo njegovih izrednih kreposti, odločnosti, dostojanstva in ponižnosti, urejenosti in uravnovešenosti njegove osebnosti, trdnosti njegove vere in neomajnosti zaupanja, izrazitosti javnih nastopov, praktične modrosti in iznajdljivosti v iskanju rešitev; pa posebej močno tega, koliko je pretrpel zaradi svoje škofovske službe, oziroma zaradi grobosti in nasilnosti političnega pritiska nanj v času oblasti komunistov takoj po vojni in njegove prezgodnje smrti.
Šele v času, ko je Cerkev vodil papež Janez Pavel II. in je Slovenija leta 1991 postala samostojna država, se je začela prebujati težnja po odkrivanju svetih osebnosti v našem narodu; prvi je bil za blaženega proglašen škof Anton Martin Slomšek, zatem pa se je rodila vrsta pobud za proglasitve blaženih.