Pastirjeva ljubezen do duhovnikov

Vovkova največja skrb in ljubezen so bili sobratje duhovniki. Vedno jih je rad sprejel na pogovor v škofijo, se z njimi družil, jih bodril in jim vlival poguma.

Kolikokrat je zanje posredoval pri organih oblasti, UDV, verski komisiji, pa čeprav, žal, skoraj vedno brez uspeha. V duhovni oporoki je zapisal: Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato ker so Gospodovi in zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le potreba je to prinesla in moji zmučeni živci. Sproti sem rad odpuščal, vse pozabil, in za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate. Izredno skrb je imel tudi do redovnikov in redovnic, saj so mnoge redove v Sloveniji prepovedali, redovnike pa preganjali. Njegovo skrb in človečnost lepo oriše dejanje zadnjega dneva življenja, ko je bolni redovnici v bolnišnico poslal voščilo in breskve.

Vovkova posebna bolečina je bilo Cirilmetodijsko društvo (CMD) duhovnikov, katerega ustanovitev in delovanje sta bila vodena in nadzorovana s strani oblasti, in sicer prav z namenom diferenciacije Cerkve na vseh nivojih, med nižjo in višjo duhovščino, med nižjo in patriotično duhovščino samo, med škofi v Jugoslaviji in škofi v Sloveniji, torej vseh proti vsem. K izničenju tega načrta je s svojim modrim vodenjem prispeval prav Vovk. Društvu, ki bi bilo neodvisno od cerkvenega vodstva, je sicer ostro nasprotoval, ker je sam izkušal, kakšne namene ima oblast s tem, vendar pa zoper člane ni izvajal nikakršnih cerkvenih sankcij, ker je vedel, pod kakšnim pritiskom so duhovniki, saj je bil partijski pritisk v Sloveniji najhujši v vsej državi. Pritiske in kritike pa je doživljal tako s strani državnih oblasti kot iz nekaterih cerkvenih krogov. Na zaslišanjih ga je UDV vedno znova skrajno grobo izsiljevala, naj duhovnikom priporoči vstop v OF oz. kasneje CMD, naj prizna njihova pravila, naj to postane uradno stanovsko duhovniško društvo. Ker tega ni storil, je dolga leta zapirala duhovnike v njegovi bližini €Ś Po drugi strani pa so bili pogosti očitki nekaterih slovenskih emigrantskih duhovnikov, češ da je rdeči škof predvsem pa se je zameril nekaterim prenapetim hrvaškim škofom. Zaradi svojih stališč se je moral velikokrat zagovarjati na škofovskih konferencah pred nekaterimi hrvaškimi škofi, zadeva pa je odmevala celo v Vatikanu.