Hudi napadi na pastirja

Brezobzirnost in brutalnost nove oblastne nomenklature je na svoji koži izkusil tudi škof Vovk, ki je predstavljal osrednjo osebnost Cerkve na Slovenskem.

Paleta pritiskov na škofa je bila izjemno raznovrstna, vodilno vlogo pri tem pa je igrala partijska tajna revolucionarna policija €“ Uprava državne varnosti (UDV). Njeno delovanje je obsegalo različne ravni, od zasliševanj, spremljanja na vseh birmovanjih, vizitacijah, analiz njegovih pridig, zasliševanja in maltretiranja duhovnikov in laikov v Vovkovi bližini, pisanja dnevnih poročil o tem, kje se je nahajal, s kom je govoril, kakšna stališča ima do posameznih vprašanj, preiskav na škofiji, pregleda celotne pošte, ki je prihajala na ordinariat in z njega, poizkusi atentatov in končno seveda sramotnega zažiga 20. januarja 1952 v Novem mestu.

V času vodenja ljubljanske škofije ga je UDV vsaj 90-krat zaslišala. Vovk jih je doživljal kot nujno zlo in teror, vendar je ostal tudi ob najhujših pritiskih dostojanstven, pokončen in načelen. Na zasliševanjih so ga skrajno grobo izsiljevali, poniževali in žalili, operativno pa so jih vodili skrajno preverjeni in indoktrinirani ljudje, med katerim najdemo tudi osebe, ki so kasneje postale vodilni politični funkcionarji, kot npr. Mitja Ribičič in Zdenko Roter. Zasliševali so ga ves čas vodenja ljubljanske škofije na raznih lokacijah ob vseh mogočih urah, večkrat celo na bolniški postelji.

Ob pregledu vsebine zaslišanj opazimo, da je bila najpogostejša tema do leta 1952, t.j. do prekinitve odnosov med Jugoslavijo in Svetim sedežem, nuncij oz. Vatikan. Stalno se pojavljajo vprašanja o nunciju: kje je bil, kaj sta govorila, kakšne napotke mu je dal, kakšne podatke mu pošilja, kakšno tajno mrežo ima v državi ... Na začetku so mu tako predstavniki oblasti kot UDV dajali namige, naj se Cerkev na Slovenskem kar se da postavi na svoje noge, neodvisno od Vatikana, vendar so kmalu spoznali, da s to taktiko ne bo nič, zato so ga nagovarjali in ga izsiljevali, naj bo vendar ljudski. Ko tudi to ni uspelo, so ga začeli prepričevati, da si bo s svojim zadržanjem nakopal jezo Vatikana, ki mu niso všeč škofje, ki imajo takšno zadržanje do oblasti kot on. V svoji skrbi za narodov blagor pa se je UDV bala, da bo Vovk s svojim protiljudskim delovanjem škodoval celo veri. Ker je bil Vovk trdovraten, kot so ga označili zasliševalci, in ni bil dovzeten za tovrstne namige, so ga zmerjali, da vodi amerikansko-vatikansko politiko, da je Koroščev in Natlačenov podrepnik, voditelj reakcije, in mu očitali, ali je kot tak sploh Slovenec. Pritisk zaradi informacij v zvezi z nuncijem kot tudi sicer se je dodatno stopnjeval v letu 1949 v zvezi z duhovniškim društvom in je pred prekinitvijo odnosov med FLRJ in Svetim sedežem leta 1952 dobival že skrajno sprevržene namige. Tako so ga med zaslišanjem 4. avgusta 1949 poizkušali prepričati, naj nunciju med obiskom ukrade aktovko oz. naj jim pomaga, da bodo to storili sami, ali naj dopusti, da bo med pogovorom z nuncijem skrivno navzoč tudi organ UDV. Oktobra 1952 so Vovka kljub izredno hudi bolezni zasliševali celo na bolniški postelji na škofiji in na tak način hoteli iz njega izvleči podatke. Vprašanje Svetega sedeža je nato za nekaj let potihnilo in postalo zopet aktualno od leta 1958 v zvezi z Vovkovimi potovanji v Rim.

Na zaslišanjih so ga večkrat z grobim izsiljevanjem hoteli pridobiti za svojega sodelavca in mu v zameno ponujali razne ugodnosti in predvsem izpustitev zaprtih duhovnikov. Ker je Vovk ostal neomajen in pokončen, zvest Kristusu in Cerkvi, so za kazen in zaradi izsiljevanja zapirali številne duhovnike ob njem in bogoslovce. Ker 23. decembra 1948 ni pristal na postavljene zahteve, mu je UDV odgovorila: Še jutri boste zvedeli, kateri duhovniki so zopet nanovo zaprti, če nam ne boste dali nocoj gotovih obvez. Isto noč so za šest let in pol zaprli bolnega škofijskega tajnika Božidarja Slapšaka, ki se je ravno vrnil s prestajanja kazni, in za eno leto kanonika Franca Kimavca. Vovk je sicer prigovarjal: Čudim se pa temu, da mene ne zaprete, če sem vzrok zaporu vseh duhovnikov. Tu sem. UDV mu je skrajno cinično odgovorila: Vemo, da bi Vi radi, da bi Vas zaprli. Zato, da bi s tem naredili mi veselje nunciju in Vatikanu, ki bi se razpisaval, kako in zakaj je zopet en škof v Sloveniji zaprt. Zaenkrat tega veselja ne bomo nunciju in Vatikanu delali. Le glejte posledice svojega dela.