Politično zatiranje Cerkve

Ljudska oblast je vedno znova izumljala nova sredstva, s katerimi bi spodkopala Cerkev, saj je načrtovala, da bo proces razkristjanjenja slovenskega človeka dolgotrajen, oz. kot je dejal Matija Maček: Ideološka borba proti verskim predsodkom bo dolga in ostra ter je pri nas najbolj težka, ker so Slovenci najbolj veren narod ter bo to šlo skozi generacije.

Z agrarno reformo in nacionalizacijo so bila Cerkvi odvzeta vsa materialna sredstva. Razgibano socialno, društveno, kulturno in prosvetno življenje je bilo popolnoma onemogočeno, saj si je za vsa ta področja država pridržala absolutni monopol. Verski shodi so bili prepovedani, tiskarne odvzete, procesije ovirane. Dopuščali so, seveda ob strogem nadzoru in stalnem oviranju, le najosnovnejše versko življenje, eno veliko semenišče za vzgojo duhovnikov, skromen verski list Oznanilo, verouk pa je bil stalna točka izsiljevanj. Po koncu vojne ga je oblast, da bi ga laže nadzorovala, želela obdržati v šolah, ga nato na različne načine šikanirala, dokler leta 1952 končno ni bil odpravljen iz šol. Takoj po koncu vojne so uvedli tako imenovani pristanek. To je bil ukrep, pri katerem je oblast vsakemu duhovniku, ki med vojno ni bil na svoji župniji, samovoljno dovolila ali prepovedala delovanje na župniji, kasneje pa se je razširil na vsakoletne premestitve duhovnikov in celo na novomašnike. Za ta ukrep izsiljevanja, ki so ga izvajali do leta 1952, ni oblast nikoli izdala nikakršnih zakonov ali pisnih navodil, uporabljala in zaostrovala ga je po potrebi. Bil je edinstven v vsej Jugoslaviji in je veljal le v Sloveniji.

Že tako slabo gmotno situacijo Cerkve so zaostrili še z dodatnimi ukrepi. Že leta 1946 je Vlada LRS prepovedala pobiranje bire, ki je bila v nekaterih podeželskih župnijah glavni vir preživetja duhovnikov in cerkvenih uslužbencev. Iz leta v leto se je zaostrovalo tudi vprašanje prostovoljnih darov, za katere je bilo potrebno med letoma 1949 in 1953 pridobiti posebno dovoljenje oblasti, ki pa so ga dobili le tisti duhovniki, ki so bili člani CMD €“ Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LRS. Nikakor pa niso pustili pobiranja posebnih nabirk npr. za semenišče. Zelo težka so bila tudi davčna bremena. Dohodke verskih obredov so posamezni finančni organi samovoljno obdavčevali, obdavčevali so npr. celo krste, za kar se ni dobivalo nikakršnih dohodkov. Stanje se je v naslednjih letih še zaostrilo, saj so morali duhovniki plačevati še prometni davek. Ljubljanski škofiji je bil v letih do 1955 naložen tako visok davek, da ga nikakor ni bila zmožna plačati, zato so ji leta 1955 zaplenili dvorec Goričane in 10 ha zemlje, ki so jo smeli obdržati po agrarni reformi.