Ljubljanski škof v času preganjanja Cerkve

Ko je oblast izvedela za to imenovanje, mu je takoj dala vedeti, da ga ne bo priznala ne kot škofa ne kot generalnega vikarja in da naj se pripravi na težave.

In to je skoraj edina obljuba, ki jo je ves čas njegovega škofovanja tudi zvesto izpolnjevala. Vovk se je kot generalni vikar, nato pomožni škof, apostolski administrator, škof in končno nadškof znašel v povsem spremenjenih in novih razmerah kot njegovi predhodniki. Nova ljudska oblast je z izpeljavo revolucije ukrojila nov družbeni sistem, ki ga je v popolnosti nadzirala in ki je pomenil popolno diskontinuiteto s stanjem pred letom 1941. Cerkev je bila edina, ki ji je v novih razmerah uspelo ohraniti avtonomijo in je partijski strukturi nudila edino alternativo. Partija se je tega zavedala, zato jo je hotela na vsak način zlomiti. Ob koncu vojne je domovino zapustilo blizu 300 duhovnikov in redovnikov, samo iz ljubljanske škofije 185, nekaj je bilo izvensodno pobitih, nova oblast pa jih je vedno znova in znova zapirala na dolgoletne zaporne kazni. Že maja 1945 je bilo zaprtih 50 duhovnikov. V Sloveniji je bilo od konca vojne do leta 1961 na sodišču obtoženih 429 duhovnikov, pri čemer je bilo 339 obsojenih na zaporno kazen, mnogi med njimi celo večkrat. Devet duhovnikov je bilo obsojenih na smrt, štirje so bili tudi usmrčeni.