Preskoči na vsebino


Pričevanje Antona Rojca

Nadškof Vovk

karizmatični govornik,prerok karizmatični prijatelj karizmatični poslušalec karizmatični ekumenist NADŠKOF VOVK – karizmatični govornik,prerok

Moji prvi spomini na nadškofa Vovka sežejo v isto daljno dobo po II. svetovni vojni leta 1950, ko sem se srečal z njim pri zakramentu sv. birme. v tedaj moji župnijski cerkvi na Šutni v Kamniku. Bil je to veličasten dogodek, me samo zaradi velikega števila birmancev, ampak tudi zaradi impozantne osebnosti nadškofa Vovka. Še danes mi odzvanja njegovo grmenje s prižnice : Savel, Savel, zakaj me preganjaš ? Nadškofove besede so se nanašale na tedanjo oblast, ki je mučila in preganjala Kristusovo Cerkev. Ko se mi je približal, da bi mi podelil potrditev svetega Duha – birmo, so se mi vtisnile besede zakramenta : Zaznamujem te z znamenjem križa in te potrdim s krizmo zveličanja. V imenu Očeta in Sina in Sv. Duha. Amen Čelo mi je pomazilil s sv, krizmo , ki sem jo pred tem prav v tej cerkvi prejel pri zakramentu sv. krsta in, ki jo bom še enkrat prejel v ljubljanski stolnici pri zakramentu mašniškega posvečenja.

NADŠKOF VOVK - karizmatični prijatelj

Ko sem v kamniški gimnaziji končal pet razredov tedanje gimnazije, sem stopil v Malo semenišče v Pazinu. To je bila medškofijska cerkvena klasična gimnazija, ki je bila ustanovljena po II svetovni vojni zaradi zaslug duhovščine v Istri za priključitev Istre tedanji Jugoslaviji. Med temi duhovniki so se posebno odlikovali slovenski duhovniki. Druge tovrstne šole je tedanji režim v Jugoslaviji zapiral. Zato smo bili tu zbrani fantje od Triglava do Djevdjelije V semenišču je bival tudi tedanji poreško-puljski škof dr. Dragutin Neži‡, po rodu iz Slavonije. Imel je rad slovenske semeniščnike in je večkrat z nami spregovoril tudi slovensko. Tega smo bili veseli. Zaradi te raznolikosti dijakov so večkrat obiskali semenišče škofje iz raznih delov Jugoslavije Obisk tedaj še škofa Vovka je bil vedno praznično obeležen za vse dijaka. Prišel je vedno ob godu sv. Stanislava, v spomina na njegovega prednika nadškofa Antona B. Jegliča, ki je svoj čas ob tem godu obiskoval Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Škof Vovk je za razliko od drugih škofov vedno imel v semeniški kapeli pontifikalno mašo za vse semeniščnike in bogoslovce Po maši je sprejemal posameznike v sobi .Na mizi je imel redovalnico in je z nasmeškom komentiral ocene Ko je končal je vsakomur dal darilo. Na stolu poleg mize je imel pokrito posodo. Ko jo je odkril smo zagledali polno velikih čokolad. Samo on se je znal tako nasmejati, ko je ponudil čokolado Le kje jih je dobil? Za tiste čase kar čudno. Slovenski semeniščniki smo škofa v velikem šrevilu spremljali na železniško postajo, ko je odhajal.

NADŠKOF VOVK - karizmatični poslušalec

V drugem semestru osmega razreda - torej v začetku leta 1959 so se začele v semenišču zaa mene težave s strani tedanjih oblasti. Na mojem domu so naredili hišno preiskavo, kjer so zaplenili zelo nevarno zadevo : 100 izvodov na kožo razmnoženih lističev za cerkveno uporabo : Pater noster (Oče naš) Tedaj se je že namreč začela v Cerkvi liturgična reforma in za domačo cerkev sem v semenišču na preprost način razmnožil to molitev, da bi mogli vsi ljudje sodelovati, čeprav za enkrat še v latinskem jeziku. V potrdilu za zaplembo je bilo napisano, da je odvzetih 100 kom lističev z naslovom PETER noster No, pozneje sem se temu nasmejal, za moje starše, pa ni bilo preveč zabavno. Udbovci so prišli tudi v semenišče., proti koncu maja pa so me povabili v Ljubljano na Prešernovo.Za mladega fanta tik pred maturo to ni bilo to tako enostavno. Zasliševanja so dopoldne trajala tri ure Mislim, da je bil glavni namen odvrnitev od vstopa v ljubljansko bogoslovno semenišče jeseni. Po treh urah so me spustili in naročili še za popoldne ob dveh. Edina pot v tem prostem času je bila namenjena k škofu Vovku. Še danes ne vem, kako me je takoj sprejel in modro poslušal. Na koncu me je samo opogumil in blagoslovil. Brez vseh nasvetov. Dejal pa je : Kosila ti ne morem dati, ker so gotovo registrirali kdaj si prišel in kdaj boš odšel. Tu imaš za kosilo. Pojdi v Kolovrat in se dobro najej. Stisnil mi je bankovec, ki je zadoščal še za kakšno dobro kosilo. V zaupanju v škofa Vovka sem lahko preživel še nadaljna zasliševanja tisti dan. Zasliševalec je vrgel na mizo pištolo in se poigraval z njo. Spoznal sem, da jim je šlo posebno na živce, ker sem ostal povezan s svojimi sošolci na kamniški gimnaziji. Marsikatero pošto so prestregli. Toda od tistega dne me ni nihče več klical na noben pogovor, saj je zasliševalec spravil pištolo, spremenil glas in me skušal prijateljsko odsloviti z besedami : Ne domišljamo se, da bi spremenil svoje načrte, želimo pa, da bi bil lojalen do te oblasti. Podoba modrega, tihega in prijateljskega škofa Antona Vovka pa me je spremljala domov v zavesti : Tako velik človek, pa tako razumevajoče prijateljski do bodočega bogoslovca.

NADŠKOF VOVK - karizmatični ekumenist

Vesel sem posebnega božjega daru , da sem lahko študiral teologijo v času II. Vatikanskega cerkvenega zbora. Začetek tega Koncila smo v ljubljanskem bogoslovju obeležili s polnočno mašo v semeniški kapeli. Bogoslovci smo bili polni pričakovanj. Ekumenska razsežnost Koncila je bila še prav posebno navzoča. Srečanje papeža Pavla VI. in carigrajskega patrijarha Atenagora , je prebila tisočletno pregraja, če ne zid med Vzhodno in Zahodno Cerkvijo. Mislili smo : tudi na našem področju kjer se srečujeta Vzhod in Zahod se mora nekaj zgoditi. V semenišču smo imeli ekumenski krožek. V njem in ob dobrih spiritualih smo se navdihovali za idejo edinosti Kristusove Cerkve. Porodila se je misel : Obiskali bi pravoslavne kolege v Beogradu. Sam sem imel tedaj že neke prijateljske po vezave. Vendar ideja je eno, uresničitev pa drugo .Sam rektor semenišča dr. Janez Oražem je imel pomisleke. Obisk naj bi se uresničil za praznovanje zavetnika pravoslavne fakultete sv. Janeza. Toda tedaj – v januarju - so v Ljubljani na fakulteti izpiti. Tudi tedanji profesor vzhodnega bogoslovja dr. Franc Grivec se je resno bal za uspeh tega podviga, ki ga še nikoli v preteklosti ni bilo. Ni bilo druge rešitve, kakor dobiti blagoslov samega nadškofa Antona Vovka. Ta pa je bil resno bolan, saj je še isto leto (1963) umrl. Zbral sem ves pogum in tudi to pot me je sprejel na svoji bolniški postelji. Spet me je brez besed poslušal, ko sem mu govoril o uresničitvi Koncila pri nas. Sam je to razsežnost dobro poznal, saj se je udeležil prvega zasedanja v Rimu , tedaj že zelo bolan Ko sem končal svoje pripovedovanje je zopet kratko dejal : Pojdite., kakor ste se namenili in se vrnite ko boste mogli. in me je blagoslovil. Tako so se odprla vrata 25-letnim srečavanjem naših bogoslovcev v Beogradu in pravoslavnih v Ljubljani. Zaradi nesrečnih razmer v Jugoslaviji so se za nekaj časa prekinila, sedaj se zopet oživljajo. Naj jih tudi sedaj spremlja duh božjega služabnika nadškofa Antona Vovka / Anton Rojc/.

Lokacija: