Zaupanje v Gospoda
Vsem tegobam navkljub je Vovk svojo škofovsko službo opravljal z velikim veseljem. S svojo karizmatičnostjo, tako duhovno kot telesno, je bil izredno priljubljen med ljudmi.
V njem so videli pravega dušnega pastirja in branik vere. Navduševal je s svojimi pridigami, ko je s svojim globokim glasom brez težav obvladoval vsak prostor. Rad se je udeleževal ljudskih slovesnosti, saj je med ljudmi kljub hudi bolezni dobival novih moči in spodbude. Leta 1957 je zapisal: Še nikdar nisem padel v nezavest, pa vzdržim v poletju na nedeljo tudi dve veliki birmovanji. Reči moram, da sem svoje vrste zdrav bolnik, ki ga bolezen pri delu še nič ne ovira in tudi zgleda dobro. Dokler Bog hoče! Izkazal se je tudi pri skrbi za lepoto cerkva. Kljub šibkemu gmotnemu stanju župnij je opozarjal na strokovno in estetsko prenovo in ureditev cerkva. Bil je sin gorenjske zemlje, trden, ponosen, neupogljiv in tudi neposreden, pa tudi domač in šaljiv. Okrog njegove šaljivosti se je spletlo veliko anekdot. Ostal je veder in nasmejan tudi tedaj, ko so mu nasprotniki povzročali težave. Tako se je na primer ves nasmejan peljal na vprežnem vozu s konjem, ker mu tedanja oblast ob birmovanju ni dovolila prevoza z avtomobilom. Bil je notranje popolnoma svoboden!
Če je duhovno in duševno Vovk vzdržal pritisk, pa je njegovo zdravje čedalje bolj slabelo. Kmalu potem, ko je prevzel vodenje škofije, sta se pojavili revmatizem in sladkorna bolezen, ki je dosegla višek z zažigom v Novem mestu. Ko je leta 1948 izvedel zanjo, je zapisal: Za bolezen pa res ne bo časa! Pa, še ta križ sprejmem. Stopnjo sladkorja v krvi je imel tako zelo visoko, kar 320€“345 stopinj (normalno je okrog 120), da bi mogel po medicinskih kriterijih večkrat pasti v nezavest. Umrl je po hudi bolezni 7. julija 1963, pokopan pa je bil na svojo željo pri sobratih duhovnikih na duhovniškem pokopališču na ljubljanskih Žalah.
Trpel je od prvega dne, ko je v roke prejel krmilo ljubljanske škofije. Bil je do konca zvest pričevalec Kristusovega evangelija v duhu svojega škofovskega gesla: V Gospoda zaupam. Bil je v pravem pomenu besede mučenec že pred zažigom v Novem mestu, 20. januarjem 1952.
Škofijski postopek za beatifikacijo je bil končan v Ljubljani, 12. oktobra 2007. Vsa dokumentacija je bila izročena Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu 26. oktobra 2007.